ponedeljek, 4. november 2019

Računalniški programi in njihova zaščita


Velikokrat dobimo vprašanje, če se lahko računalniški program zaščiti s patentom in resnici na ljubo, odgovor je največkrat črno-bel – in ja in ne. Seveda je naslednje vprašanje, ki sledi, kdaj ja in kdaj ne? Pa je odgovor zopet nejasen – odvisno kje. Izumitelji se potem zmedejo in ne vedo kaj bi naredili, kajti dejstvo je, da so to eni izmed najbolj zapletenih izumov iz vidika patentiranja. Zato danes pišemo o bistvenih osnovah patentne zaščite računalniških programov.

Najprej se osredotočimo na naše področje, slovensko in evropsko. 10. člen Zakona o industrijski lastnini (ZIL) pravi »Patent se podeli za izum s slehernega področja tehnike, ki je nov, na inventivni ravni in industrijsko uporabljiv«, 11. člen pa pravi Odkritja, znanstvene teorije, matematične metode in druga pravila, načrti, metode in postopki za duhovno aktivnost se neposredno kot taki ne štejejo za izume po 10. členu tega zakona. Drugi odstavek 11. člena ZIL opredeljuje še dodatne izjeme, in sicer:
a)   izum, katerega uporaba je v nasprotju z javnim redom ali moralo;
b)  izum kirurškega ali diagnostičnega postopka ali postopka zdravljenja, ki se uporablja neposredno na živem človeškem ali živalskem telesu, razen izuma, ki se nanaša na izdelke, predvsem na snovi in zmesi, ki se uporabljajo pri takšnem postopku.

Čeprav ZIL ni jasno opredeljen glede računalniških programov, pa je v Evropi splošno sprejeto, da je računalniško programsko opremo samo po sebi mogoče varovati le z avtorsko pravico, ne pa s patentom. To potrjuje tudi 52. člen Evropske patentne konvencije, ki v točki c drugega odstavka iz nabora patentabilnih izumov jasno izključuje računalniške programe. Vendar pa obstaja izjema, in sicer, če ima na primer:
-    računalniški program tehnični karakter, torej rešuje nek tehnični problem, ali
-    če izvaja metodo, ki uporablja tehnična sredstva kot je računalnik in druge naprave.

Najlažje je interpretacijo teh pravil ponazoriti s primeri. Vsi računalniški programi imajo tehnični efekt, in sicer, ko se izvajajo na napravi (računalniku) povzročajo različne električno tokove v računalniku, a to za patentiranje ni dovolj. Program mora imeti nadaljnji tehnični efekt, kot je izboljšanje jasnosti slike, šifriranje elektronskih komunikacij, zmanjševanja velikosti videa, sprožitev zavore, ko se zazna bližina objekta pred vozilom ali sprožitev brisalca za dež, ko se zazna dovolj kapljic na steklu. Torej, če je vaš izum računalniški program, ki kontrolira kakšen proces ali generira nek tehničen rezultat, potem se ga lahko zaščiti s patentom, če je seveda industrijsko uporabljiv, nov in inventiven.

V kolikor pogledamo še prakso drugod po svetu, takoj vidimo, da praksa o računalniško izvedenih izumih (t.i. computer-implemented inventions) po svetu ni harmonizirana. V ZDA so letos izdali nove smernice glede računalniških izumov, pri čemer je tudi pri njih v splošnem prednost, če ima računalniški program nek tehnični karakter, torej rešuje nek tehnični problem. Na primer, patentni zahtevek vezan na računalniški program za zbiranje podatkov, organizacijo podatkov ali prikazovanje podatkov bo v splošnem bil zavrnjen. Če pa ima računalniški program definiran v patentnem zahtevku praktično aplikacijo, kot je na primer izboljšanje uporabniškega vmesnika, zaščita pred nepooblaščeno uporabo programa, optimizacija delovanja procesorja ali filtriranje internetne vsebine, potem tak zahtevek ne bo zavrnjen kot nepatentabilen in bo USPTO nadaljeval s preverjanjem izpolnjevanja novosti in inventivnosti. Na Japonskem so računalniški programi lahko predmet patentne zaščite, v kolikor se lahko dokaže, da programska oprema (software) in strojna oprema (hardware) delujeta kooperativno. Nova Zelandija in Kitajska imata podobno prakso kot v Evropi, v Indiji pa je računalniški program lahko patentiran le, če je kakorkoli povezan s strojno opremo.

V kolikor imate izum iz področja računalništva upamo, da vam bo današnji zapis v pomoč, za dodatno pomoč in debato pa smo vam vedno na voljo.